1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
|
Inicializacija:
Omrežje jam si predstavljamo kot graf, predstavljen v 2D tabeli enobitnih podatkov (drži=1/ne drži=0) --- omrežje[i][j]. Ta tabela je velikosti n*n, omrežje[i][j] v tej tabeli pa pove, da je med jamama i in j prehod. Začnemo s tabelo, polno ničel.
Tabelo jamskega omrežja izpolnimo z zanko z lokalno spremenljivko i, ki gre od 0 do m:
omrežje[a[i]][b[i]] := 1 in omrežje[b[i]][a[i]] := 1
Nastavimo tudi 1D tabelo obiskanih jam dolžine n, torej obiskane[n]. Inicializiramo ga na 0, prav tako vsebuje dvojiške podatke v celicah.
obiskane[s] := 1
Definiramo podprogram išči(referenca na omrežje, referenca na obisakane), ki na koncu vrne skalarno stanje iskanja izmed neuspel, novo ali cilj. Postopek podprograma:
stanje := neuspel
Zanka od 1 do n z lokalno spremenljivko obiskana:
Če drži obiskane[obiskana]:
Zanka od 1 do n z lokalno spremenljivko nova:
Če drži bodisi omrežje[jama][nova] bodisi omrežje[nova][jama]:
obiskane[nova] := 1
stanje := novo
Če c[obiskana] != -1:
omrežje[c[obiskana]][d[obiskana]] := 1
omrežje[d[obiskana]][c[obiskana]] := 1
stanje := novo
Če je obiskana enako t:
stanje := cilj
Neskončna zanka:
Dokler funkcija išči vrača novo, jo neprestano kličemo, s čimer odpremo vse možne skrinje in pogledamo po omrežjem grafu vse možne jame, če so slučajno ciljne in dostopne. Ko funkcija ne vrne novo, je ali našla t (stanje == cilj), kar pomeni, da je pot mogoča, ali pa ne dostopala do nobenih novih jam ali odprla nobenih novih skrinj, kar pomeni, da se bo isto zgodilo v naslednjem potencialnem ciklu, zato iskanje prekinemo, saj pot od s do t ni možna.
Prostorska zahtevnost je polinomska s številom jam --- S(n^2). Teoretično manj, ker lahko hranimo le tabelo velikosti n*n/2 trikotniške oblike.
Časovna zahtevnost je v najslabšem primeru O(n*globina), kjer je globina število prehodov od s do najbolj oddaljene jame, ko so vse dosegljive skrinje že odprte, in v najboljšem O(n), ko je s enak t.
|
